Defibrilator je edina učinkovita naprava, ki lahko pomaga v primeru nenadnega zastoja srca, ki se pogosto zgodi nepričakovano in na različnih lokacijah. Če v tem primeru v bližini ni ustrezne naprave, je zelo visoka možnost smrtnosti. Pričakovali bi torej, da morajo biti javna mesta preventivno dobro opremljena, še posebej tam, kjer obstaja večje tveganje za srčne težave, na primer na športnih prireditvah ali v domovih za starejše. V katerih primerih je torej nakup defibrilatorja obvezen?
Zanimivo je, da kakšnih konkretnih uredb na tem področju pravzaprav ni. Vajeni smo videvati na primer gasilne aparate v praktično vsakem poslovnem, gospodarskem ali javnem prostoru, saj je njihova namestitev predpisana z zakonom in požarnim redom. Defibrilator pa ni vključen v obvezno opremo, ki je s tovrstnimi predpisi določena za namestitev na javnih mestih ali v drugih okoljih. Izjema so seveda zdravstveni zavodi, ki imajo takšno opremo tako ali tako vedno na razpolago, zanimivo pa je, da je nakup defibrilatorja obvezen še za kopališča – to določa Zakon o varstvu pred utopitvami, ki vključuje tudi Pravilnik o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode. V tem pravilniku je določena oprema in sredstva za prvo pomoč, s tem pa je dolžno kopališče zagotoviti tudi avtomatski zunanji defibrilator.
Večinoma je namestitev takšnih naprav torej prepuščena lokalnim skupnostim ali posameznim ustanovam, nakup defibrilatorja pa ni zakonsko zahtevan in je povsem prostovoljen. Ker gre v marsikaterem primeru za znaten strošek, je razpoložljivost teh naprav precej omejena, posledično pa tudi niso zagotovljeni pogoji za uspešno posredovanje in prvo pomoč v primeru srčnega zastoja. Obstajajo pa pobude, ki opozarjajo na težavo in zahtevajo strožjo regulacijo tega področja, kar pomeni, da bomo morda že kmalu deležni sprememb, ki bodo narekovale nakup defibrilatorja tudi v mnogih drugih okoliščinah.