Pogon vozil na električni pogon sega že v prva leta 20. stoletja. Pravzaprav so bili mnogi prototipi prvih avtomobilov električni, kar se morda sliši nenavadno, a dejansko je bila tehnologija za električni pogon na voljo, še preden so razvili dovolj močne motorje z notranjim zgorevanjem, ki so bili primerni za pogon avtomobilov. Elektromotorji so bili takrat superiorni proti navadnim motorjem z Ottovim ciklom delovanja. Zagotavljali so precej velik navor že od malih obratov naprej, da ne govorimo o mirnosti delovanja brez večjega hrupa. Problem električnih pogonskih sklopov pa je bil, in je še danes, v gostoti energije, ki jo lahko spravimo v pogonske baterije. Fosilna goriva zagotavljajo bistveno večjo energetsko gostoto, s čimer lahko vozila na bencin ali dizel prevozijo bistveno dlje, se na hitro napolnijo in odbrzijo dalje. Pri baterijah na žalost polnjenje ni tako udobno in hitro.
Tudi viličarji so bili na začetku na motorni pogon z bencinskim ali dizel agregatom. Kaj kmalu pa se je pojavila težava v notranjih skladiščih. Tam se izpušni plini nabirajo pri tleh in s tem predstavljajo veliko nevarnost za vse delavce, ki so izpostavljeni tem škodljivim plinom. Zato so že kmalu začeli razvijati električni viličar, ki bi isto delo lahko opravil brez izpustov in vsaj enako hitro in učinkovito. Električni viličar je vozilo, ki mora biti dovolj težko, da se pri dvigu težjih bremen ne prevrne.
Tako je bila uporaba svinčevo kislinskih akumulatorjev za shranjevanje električne energije kot nalašč za električni viličar, ki je tako ali tako potreboval čim večjo težo. Poleg tega so gume za viličarja pri notranji uporabi lahko precej trde in polnega tipa. Take gume za viličarja so cenejše od zračno polnjenih, hkrati pa imajo viličarji, ki uporabljajo tovrstne gume za viličarja, tudi precej višjo natančnost dvigovanja težkih bremen na višino.